“Ustvarjalen človek je vedno mlad in povezan s svojim koncem in začetkom”, sem že več kot dvajset let nazaj zapisala v svojo pesniško zbirko. Ustvarjalnost je naša najosnovnejša narava.
Če samo pogledamo vse fizične procese v telesu, lahko vidimo, da je telo neprestano ustvarjalno. Obnavljajo se celice, obnavlja se kri, organi, presnavlja se hrana, izločajo se nepotrebne snovi, rasejo nam lasje,… vse to je ustvarjalnost našega telesa. In ker je zapisana že v naših genih, je to najbolj naravna stvar, ki ji sploh ne posvečamo pozornosti, dokler nas kaj ne “ušlata po glavi”, kot bi rekla moja kraška mati. Kakor je telo neprestano ustvarjalno, tako so ustvarjalni tudi naši možgani. Ergo tudi naše misli in naša dejanja so po svoji naravi ustvarjalna. Rutinsko ponavljanje enega in istega to ustvarjalnost uničuje. Uničuje našo naravno danost biti ustvarjalen.
Že Einstein je baje rekel, da bo prihodnost rešila samo zelo ustvarjalna glava. In zato sem tako jezna na stvari, ki se še vedno dogajajo pri nas in v svetu. Otroke premalo spodbujamo k ustvarjalnosti in kot odrasle osebe po večini prenehamo početi ustvarjalne stvari, ki nas po naravi osrečujejo, izpolnjujejo, ki so nam najbolj naravna stvar na svetu, kakor je naravno za naše telo, da je ustvarjalno. In ravno ta ustvarjalnost nas bi ohranjala mlade in zdravi in spreminjali bi svet na bolje. Če pobližje pogledamo vse naravne procese v naših telesih, pa tudi okoli nas, opazimo, da smo del nepojmljivega čudeža. In da se od tega čudeža ne moremo ločiti. Lahko pa pozabimo, da smo čudež in del čudeža in pozabljamo prevečkrat. Prevečkrat si belimo glavo s stvarmi, ki niso bistvene in ki zavirajo pretakanje ustvarjalne energije po naših možganih, po naših telesih, skozi naša življenja. Res srčno upam, da bo to znanje o zdravju, ki ga obravnavam v tem članku, postalo stvar splošne razgledanosti. Upam.