Oznaka: senčila

Senčila za teraso pred hišoSenčila za teraso pred hišo

Naša hiša je bila grajena tako, da smo senčila naredili na tisti strani hiše, kjer smo mislili kasneje postaviti mize in stole in imeti lep vrt. Potem pa se je takoj po vselitvi vse spremenilo, ko se nam je pridružil sosed, ki je zidal hišo na isti strani, ko smo mi imeli teraso. Seveda na to nimaš vpliva, ti pa je žal, ker si naredil nadstrešek, ravno na tej strani hiše, da boš imel zasebnost.

Tako smo se odločili, da nas vseeno to tako moti, da bomo naredili senčila na drugi strani hiše in vse prestavili tja, da bo več zasebnosti. Odločitev je bila več kot dobra, spet smo bili sproščeni, lahko smo se glasneje pogovarjali in nismo neprestano gledali, če nas kdo gleda. Takrat smo res morali gledati nova senčila, ampak je bilo vredno.

Sama rada grem na teraso, pijem kavo in berem knjigo in na tisti strani se res nisem več počutila dobro, ker sem neprestano slišala zvoke. Mislim, da je tudi njim bilo fajn, ko so videli, da smo si naredili senčila na drugi strani hiše, ker so tako tudi oni dobili na zasebnosti.

Mogoče bi res lahko oni malo prilagodili hišo in ne bi rabili narediti terase na našo stran, saj so videli, kako je situacija bila pri nas. Kakor pa sem se jaz pogovarjala, so že nekaj časa imeli načrt za hišo in vse, kar bi spreminjali, bi prineslo kaj nekaj sprememb, tako so pustili tako, kot je bila hiša začrtana na začetku.

No, tudi oni so montirali senčila in če so jih spustili čisto dol, se skoraj ni videlo, da so sedeli zunaj, se jih je pa slišalo in mene je motilo že to. Oni pa so prihajali iz mesta, pa jih naša hiša in naša terasa enostavno ni motila. Sedaj imamo senčila že skoraj okoli in okoli hiše in se včasih temu prav smejimo, da lahko ima vsak svoj mir, ker jih imamo kar nekaj. 

Otrok vsak večer zapre plise senčila, ker pravi, da tako boljše spiOtrok vsak večer zapre plise senčila, ker pravi, da tako boljše spi

Tako zelo sem bila vesela, kajti moj sin je bil res priden, ko je bilo treba iti spat. Tako je s prvim razredom spal čisto sam. Potem pa so se mu začeli dogajati različni strahovi in začel je spuščati plise senčila, ker je bil prepričan, da bo tako boljše spal. Nisem vedela, kaj se dogaja, ampak očitno se je nekaj dogajalo. Sprva nisem polagala toliko pozornosti, dokler ni prišlo tako daleč, da si ni upal več zaspati sam.

Ko je en večer zapiral plise senčila, sem ga vprašala, zakaj to počne. Ker ni pričakoval, da ga bom to vprašala, me je prestrašeno gledal in bil tiho. Nisem hotela dregati vanj, ker je deloval res prestrašeno. Bila sem žalostna, da se je to začelo dogajati, da ni hotel več zaspati sam. Bolj kot sem to skušala urediti, bolj je bilo naporno.

Prišli smo do te faze, da je naš večer potekal tako:

Prvo smo se umili, potem se je oblekel v pižamo, zagrnil plise senčila, goreti so morale skoraj vse luči in na koncu sem se morala uleči zraven, vse dokler ni zaspal. Nič n bom rekla, da je to tako zelo narobe, če to traja par dni, pri njem pa se to ni končalo, jaz sem bila kronično neprespana, ker se je ponoči tako stiskal k meni, da enostavno nisem mogla spati. 

Bolj kot sem premišljevala, sem ugotovila, da je prvo začel zapirati plise senčila in potem se je vse skupaj stopnjevalo. Očitno je bilo mojega otroka strah in ker je ga je bilo strah, sem seveda to razumela in ponovno hodila z njim spat. 

Vse bi bilo lepo in prav, če bi otrok lepo in mirno spal, ker pa ni spal in je hodil ponoči tudi na wc, sem že bila čisto utrujena. Nisem imela več idej, kako naj otroka mirno popeljem v spanec, če je že zvečer paničaril, ko je zapiral plise senčila in ga je bilo strah spanja.