Dolga leta sem živela v prepričanju, da moram biti močna, vedno urejena, vedno na voljo drugim. Delo, družina, obveznosti, vse sem imela pod nadzorom, ali pa sem si vsaj želela, da bi tako izgledalo. A v sebi sem čutila tiho praznino. Nisem vedela, kaj me pravzaprav osrečuje. Nisem si postavljala vprašanj, ker za to ni bilo časa. Dokler nisem enega dne preprosto obstala. Utrujena, izgorela in brez odgovora, kam sploh grem.
Takrat sem prvič naletela na izraz osebna rast. Na začetku se mi je zdel malo preveč duhoven, kot nekaj, kar počnejo drugi, ne jaz. A nekaj v meni me je vleklo naprej. Začela sem z majhnimi koraki, z branjem knjig, poslušanjem podcastov, pisanjem dnevnika. Prvič po dolgem času sem začela postavljati vprašanja, ne drugim, ampak sebi.
Kaj si želim? Kaj mi ni več v redu? Kje nisem iskrena do sebe?
Osebna rast zame ni bila hitra preobrazba. Bila je počasna, tiha, včasih tudi boleča pot nazaj k sebi. Naučila sem se reči ‘ne’, postaviti meje, se včasih odločiti za počitek namesto za nalogo. In kar je najbolj pomembno, začela sem spet čutiti. Veselje, žalost, strah, radovednost.
Danes vem, da osebna rast ni cilj, ampak pot. Pot, ki nima konca, ki zahteva iskrenost, potrpežljivost in pogum. In čeprav se še vedno učim, sem hvaležna, da sem si takrat dovolila stopiti korak nazaj. Ker šele ko upaš pogledati vase, se lahko začneš zares premikati naprej – v smer, ki je tvoja.
Osebna rast mi je dala zavedanje, da ni treba ustrezati vsem pričakovanjem. Da je v redu, če se kdaj ustaviš, če ne gre vse po planu, če si nepopoln. Naučila me je, da ne iščem več potrditve zunaj sebe, ampak znotraj. V odnosih sem postala bolj iskrena, bolj prisotna. In čeprav se še vedno soočam z izzivi, jih zdaj dojemam kot del procesa, ne kot napako. Osebna rast je postala moj kompas. Ne glasen, a zanesljiv. In vem, da bom tej poti sledila, dokler diham.