Na naši kmetiji, kjer se primarno ukvarjamo z živinorejo, nas že vrsto let spremlja ena balirka, ki jo je dedek kupil pri svojih petdesetih letih. Ta balirka igra veliko vlogo, saj našo hišo obdaja okolica, ki jo v večini sestavljajo travniki. Ti travniki so večinoma na strmih pobočjih, ki jih obdaja gozd. Pašnikov imamo malo manj kot 18 hektarov, ostalo pa so gozdovi in kamnite površine. Travniki so med seboj oddaljeni približno pol kilometra, ločujejo pa jih gozdovi ter manjše umetno narejene poti, ki omogočajo dostop do najnižje točke travnika.

Zaradi potrebe po vzdrževanju okolice ter zaradi nujnosti po suhem senu za živali je te travnike treba vsako leto kositi, nekatere tudi večkrat. Poleti, ko trava doseže ustrezno višino, travnik najprej pokosimo in pokošeno travo pustimo na soncu, da se posuši. Preden vso travo poberemo, jo je treba obrniti in poskrbeti, da sonce popolnoma osuši travo na obeh straneh. V nasprotnem primeru se zaradi vlage lahko pojavi plesen, ki bi se pri skladiščenju razširila po celotnem senu. Ko je trava povsem suha, seno poberemo ter ga pravilno skladiščimo. Za ta namen se uporablja balirka, ki seno zbere na kup, ga preoblikuje v okroglo balo in jo ustrezno zaščiti. Tako balirka uspešno zaščiti seno, ki ga želimo dlje časa hraniti zunaj, kadar ga ne spravljamo v kozolec.
Funkcija, ki jo ima balirka, je v osnovi precej enostavna: učinkovito shranjevanje sena in skrb, da se ne pokvari, čeprav je shranjeno na prostem. Najpogostejši način baliranja je, da balirka seno ovije v polietilensko folijo. To je plastika, ki se množično uporablja za shranjevanje na prostem, saj je odporna na UV-svetlobo. Najpogosteje jih vidimo na travnikih v značilni beli ali zeleni barvi.
Pri delu pazimo na pravilne nastavitve gostote bale, izbiro ovijanja z mrežo ali vrvico ter na varnostno razdaljo pri delujočem stroju. Redno mazanje, pregled nožev in verig ter pravočasna menjava folije ali vrvice zmanjšajo izpade in izboljšajo kakovost bal. Tovorne prikolice in nakladalke nam nato omogočajo hiter prevoz bal do začasnega skladišča ali hleva, kjer jih zlagamo tako, da voda z njih zlahka odteka in da je dostop z viličarjem enostaven tudi sredi zime.