Tako zelo sem bila vesela, kajti moj sin je bil res priden, ko je bilo treba iti spat. Tako je s prvim razredom spal čisto sam. Potem pa so se mu začeli dogajati različni strahovi in začel je spuščati plise senčila, ker je bil prepričan, da bo tako boljše spal. Nisem vedela, kaj se dogaja, ampak očitno se je nekaj dogajalo. Sprva nisem polagala toliko pozornosti, dokler ni prišlo tako daleč, da si ni upal več zaspati sam.
Ko je en večer zapiral plise senčila, sem ga vprašala, zakaj to počne. Ker ni pričakoval, da ga bom to vprašala, me je prestrašeno gledal in bil tiho. Nisem hotela dregati vanj, ker je deloval res prestrašeno. Bila sem žalostna, da se je to začelo dogajati, da ni hotel več zaspati sam. Bolj kot sem to skušala urediti, bolj je bilo naporno.
Prišli smo do te faze, da je naš večer potekal tako:
Prvo smo se umili, potem se je oblekel v pižamo, zagrnil plise senčila, goreti so morale skoraj vse luči in na koncu sem se morala uleči zraven, vse dokler ni zaspal. Nič n bom rekla, da je to tako zelo narobe, če to traja par dni, pri njem pa se to ni končalo, jaz sem bila kronično neprespana, ker se je ponoči tako stiskal k meni, da enostavno nisem mogla spati.
Bolj kot sem premišljevala, sem ugotovila, da je prvo začel zapirati plise senčila in potem se je vse skupaj stopnjevalo. Očitno je bilo mojega otroka strah in ker je ga je bilo strah, sem seveda to razumela in ponovno hodila z njim spat.
Vse bi bilo lepo in prav, če bi otrok lepo in mirno spal, ker pa ni spal in je hodil ponoči tudi na wc, sem že bila čisto utrujena. Nisem imela več idej, kako naj otroka mirno popeljem v spanec, če je že zvečer paničaril, ko je zapiral plise senčila in ga je bilo strah spanja.