Predvajalniki glasbe so se v mojem življenju menjavali skoraj neopazno, a če pogledam nazaj, so zelo jasno označevali posamezna obdobja. Vsak je imel svoj ritem, svoje omejitve in svoj način poslušanja. Kot da niso predvajali samo glasbe, ampak tudi tempo vsakdana, v katerem sem bila takrat.
Spomnim se časa, ko je bil predvajalnik glasbe nekaj fizičnega. Nekaj, kar sem morala prižgati, nastaviti in mu nameniti pozornost. Glasba ni bila ves čas prisotna. Bila je odločitev. Izbrala sem album, pritisnila play in poslušala, dokler se ni končalo. Če sem želela menjati, sem morala vstati, poiskati drugo ploščo ali CD. Ta majhen napor je glasbi dal večjo težo.
Kasneje so prišli prenosni predvajalniki glasbe. Naenkrat je glasba hodila z menoj. Na sprehode, na avtobus, v sobo, ko sem se želela zapreti pred svetom. A še vedno sem morala izbirati. Prostor je bil omejen, baterija tudi. Nisem imela vsega. In ravno to me je prisililo, da sem bila pri izbiri bolj zavestna.
Danes so predvajalniki glasbe skoraj nevidni. So v telefonu, v računalniku, v avtu. Glasba je povsod in ves čas. In čeprav je to udobno, opažam, da glasbo poslušam drugače. Pogosteje je v ozadju. Preskakujem skladbe, redko poslušam cel album. Predvajalnik glasbe je postal orodje za zapolnjevanje tišine, ne več središče pozornosti.
Zanimivo se mi zdi, kako zelo način predvajanja vpliva na odnos do glasbe. Ko je dostop preprost, postane tudi poslušanje bolj površno. Ne vedno, a pogosto. Glasba se zlije z drugimi opravili in izgubi del svoje teže. In tega se zavem šele, ko se namenoma ustavim.
Zato se včasih zavestno odločim za drugačen predvajalnik glasbe. Tak, ki zahteva več časa in manj preskakovanja. Ne zato, ker bi bila tehnologija slaba, ampak ker želim spet slišati glasbo, ne samo zvoka. Predvajalniki glasbe niso samo naprave. So način, kako si dovolimo poslušati. In včasih je prav, da si to dovolimo počasneje.